Ali obstaja razlika med slikanjem fresk in slikanjem na platnu?

28.02.2018

Ali obstaja razlika med slikanjem fresk in slikanjem na platnu?

Pogosta zabloda je, da so vse slike delane neposredno na steni freske. In nepravična, bi lahko rekli, saj je freskoslikarstvo pravzaprav veliko več kot samo slikanje na steni. To boste ugotovili tudi sami, ko preberete o specifičnem procesu nastajanja teh del, ki je zelo zahteven in hvaležen, kar se tiče njihove trajnosti. V enem od prejšnjih tekstov smo pisali o platnih za slikanje, kako izbrati idelano platno in kako ga pripraviti in kot boste sami ugotovili, je slikarstvo umetnost in se glede na podlago, lahko v marsičem razlikuje.

 

Pojem "freska" izhaja iz italijanske besede "affresco" kar bi, prevedeno na naš jezik, pomenilo sveže ali vlažno, se pa nanaša na svež omet ki je glavna specifičnost freskopisa. Tehnika je praktično nastala še v prazgodovini, in ponovno zaživela z italijansko renesanso, kot najbolj primerna dopolnitev monumentalnim gradnjam iz XIV. stoletja, še posebej v Firenci. Razlog zaradi katerega je prav ta tehnika zaživela je bil ta, da so se relativno hitro lahko oslikale večje površine sten in precej poceni v primerjavi z drugimi tehnikami monumentalnega slikarstva, kot so mozaiki.

 

Michelangelo Buonaroti - "Stvaritev Adama" (1508. - 12.)
del stropa Sikstinske kapele

 

Svojo trajnost freske dolgujejo kemičnim procesom ki se odvijajo med svežim ometom, barvami in zrakom. Vezivo za barvo je v tem primeru apno iz fresko ometa, ki se v stiku z zrakom strjuje (prehaja iz kalcium hidroksida v kalcium karbonat) in ko čezenj nanesemo barvo ko je še moker, bo le ta s sušenjem vase posrkal pigmente iz barve in tako se bo ustvarila močna, kemično stabilna, obarvana plast.

Kako se pripravi površina za slikanje fresk

Glede na to, da se pričakuje da bo freska večna, je pomembno da je stena na kateri se dela, popolnoma zdrava - brez vlage ki bi se prebila na površino ali nestabilnih opek ki bi lahko s premikanjem povzročile pokanje ometa. Šele po gradbenih delih, v kolikor so potrebna, sledi načrtovanje same freske in nanos fresko ometa.

 

 

Omet se nanaša v treh plasteh, sestavlja ga pa zmes žganega apna in peska . Pomembno je spoštovati pravila po katerih se nanaša, da bi podlaga bila stabilna in da bi se dobro oprijela same stene. Prvi sloj ometa se pripravi s peskom grobega zrna in apna v razmerju 3:1 in se na steno nanaša grobo, da bi se naslednji sloj dobro vezal nanj. Naslednji "arrico" sloj, se nanaša po 30 minutnem sušenju prvega, v razmerju 2:1 - 2 enoti drobnega peska in ena enota apna..

 

Prva pripravna risba se dela na drugem sloju ometa in je samo vodič slikarju za nadaljne planiranje dela. Obstaja več načinov kako se lahko risba nanaša, običajno s pomočjo prahu in krede ali oglja in rjavo-rdeče barve. Včasih se na freskah pri katerih se je zadnja plast že odluščila, lahko vidi ta osnovna risba, če ste bili kdaj pozorni nanjo.

 

 

Zadnja plast fresko ometa se pripravi v razmerju 1:1 in se ne nanaša na celotno površino, pač pa samo v tolikšni meri kot se lahko posuši v času 5-6 ur ali enega dneva ko bo omet še vlažen in goden za delo. Ta zadnja plast je najtanjša, vsebovati mora fin, droben pesek in mora biti dobro zglajena.

Kako se slikajo freske

Barve se mešajo z vodo ali apnenim mlekom in se s ščetko nanašajo na vlažen omet, po 30-60 minutah po nanosu. Omet jih vpija vase, apno pa veže v procesu sušenja in strjevanja. Pri tej tehniki se ne obnašajo vsi pigmenti enako pa morajo slikarji biti pozorni tudi na to. Določeni pigmenti bodo reagirali na zraku in sčasoma spremenili obarvanost.

 

 

Zaradi kratke „odprte“ faze ometa, se mora freska delati hitro in mora biti dobro načrtovana. Slika se izključno od zgoraj navzdol, zaradi zlivanja barv, večje dele kot je npr. nebo je pa najbolje narediti v celoti saj je vprašanje če bi jutri lahko z mešanjem dobili popolnoma isti odtenek barve kot danes.

 

 

Ko omet začne bledeti in izgublja vpojno moč, se na njemu več ne more slikati s fresko tehniko, se pa lahko delajo dodatne intervencije v tehniki "al secco" (slikanje na suhem ometu) kjer se kot vezivo za barvo uporablja kazein. Pogosto so detajli na obrazih delani s to tehniko, modra barva neba je pa včasih dodana čez rdečo, prav na ta način. Če vidite fresko z obrazom, brez detajlov ali pa rdeče nebo, vedite da je to freska ki je sčasoma izgubila plast barve ki je delana v secco tehniki.

 

 

Mnogo je torej faktorjev ki vplivajo na kakvost freske in proces slikanja - material iz katerega je stena, količina vlage v zraku, kakovost surovin za omet in način na kateri se nanaša, pa tudi vremenski pogoji. Zato je ta obrt tako zelo cnjena. Freskopisec mora biti talentiran, izkušen, hiter in absolutno spreten, saj bodo visoki stropi in podstrešnice zahtevali slikanje v zelo nerodnih položajih.

Kako je nastalo eno od najvećih umetnostnih del freskoslikarstva?

Leta 1505. , je tedaj svetovno znan in najbrž najboljši kipar vseh časov, Michelangelo Buonaroti (1475. - 1564. ) prejel poziv od papeža Julija II naj pride v Vatikan in oslika Sikstinsko kapelo. Michelangelo kot močna osebnost, veliki umetnik in intelektualec svojega časa, je z navdušenjem sprejel izziv, četudi ni slikar, se je pa želel preizkusiti v freskoslikarstvu in oslikati stene Sikstinske kapele.

 

 

Ker ni imel izkušenj, se je moral vsega naučiti in glede na to da je bil velik individualist, ni dovoljeval da bi se njegovi asistenti preveč vpletali v njegovo delo, čeprav so bili profesionalci. Vztrajal je pri tem da freske naredi popolnoma sam, veliko preglavic pa mu je povzročala vsakodnevna priprava površine za slikanje zato je zelo počasi napredoval.

 


"Poslednja sodba" (1536. - 41.) - del Sikstinke kapele v Vatikanu
- kliknite na sliko za povečavo -

 

Strop Sikstinske kapele je sestavljen iz 33 segmentov, ki predstavljajo segmente Biblije (nastanek Adama in Eve, pregon iz raja, Noeva barka itd..) in v prvih štirih let je Michelangelo končal le tretjino dela, v naslednjih dveh letih je pa dokončal ves strop s fascinantnimi freskami ki še danes privlačijo na milijone turistov vsako leto.

 


"Strop Sistinske kapele" (1508. - 12.)
- kliknite na slikuo za povečavo -

 

Iz časa ko je potekalo delo na stropu, je ostala anegdota da je papež Julij II bil prav tako temperamenten kot Michelangelo in je bil zelo neučakan. Po številnih vprašanjih kdaj bo delo končano, in prav tolikšnih odgovorih „ko bom utegnil“ je papež s palico udaril Michelangela, kar je umetnika zelo ujezilo in je nemudoma odšel iz Rima in se vrnil v Firenco. Papež je bil tako obupan, da je najbrž edinkrat poslal nekoga da na kolenih prosi Michelangela naj se vrne in konča delo, za plačilo od 400 do 500 zlatnikov. Michelangelo je opravičilo sprejel, vse ostalo je pa že zgodovina.

Rubrike

NjU5OTk1Y